ZGODOVINA

Gornji Grad je imel vse od ustanovitve benediktinskega samostana leta 1140 zelo pomembno vlogo v zgodovinskem dogajanju na slovenskem prostoru, zlasti na cerkvenem področju. Pod vodilom ora et labora moli in delaj) so sinovi svetega Benedikta v Gornjem Gradu delovali okoli 333 let. Tako eno glavnih prelomnic za Gornji Grad predstavlja ustanovitev Ljubljanske škofije, ki jo je leta 1461 ustanovil cesar Friderik III. Nekaj let kasneje razpuščeni benediktinski samostan je takrat prešel pod okrilje prve cerkvene inštitucije s sedežem na slovenskem etničnem ozemlju. Ljubljanski škofje so v Gornjem Gradu uredili  letno rezidenco ljubljanske škofije, ki je bila v uporabi vse do leta 1783, ko so jo morali zaradi reform cesarja Jožefa II. opustiti.

Višek duhovnega življenja je kraj doživel na prehodu iz 16. v 17. stoletje, v času škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena, ki sta tukaj prirejala vsakoletne škofijske sinode, kjer so duhovniki dopolnjevali svojo izobrazbo in prejemali smernice za nadaljnje pastoralno delo. Spodbujala sta delovanje semenišča, uredila bogato knjižnico ter aktivno podpirala razvoj sakralne glasbe.

Ljubljanski škofje so bili večinoma zelo dejavni pri prenovi in prezidavi gornjegrajske rezidence. Tako je drugi ljubljanski škof Krištof Ravbar dal okrog leta 1500  samostanska poslopja povečati in prezidati za potrebe ljubljanske škofije. Stara romanska cerkev, posvečena Devici Mariji ter sv. Mohorju in Fortunatu, je namesto srednje apside dobila gotski prezbiterij ter bila na novo prekrita. Zaradi pogostih turških vpadov so leta 1517 kompleks utrdili z obzidjem in obrambnimi stolpi. Celoten kompleks je dobil podobo veličastnega renesančnega dvorca. Iz Ravbarjevega časa se je do danes ohranil en  obrambni stolp, nekaj epitafov ter kamnit oltar Svetega Andreja, ki je delo avstrijskega kiparja Osbalta Kitlla iz leta 1527.

Stara samostanska cerkev je veliko prenovitvenih del doživela v času škofa Tomaža Hrena. Vanjo je dal postaviti nove orgle in božji grob ter dal obnoviti duhovniški kor. Slikar Matija Plainer je leta 1613 poslikal rebrasti obok srednje ladje z motivom dvanajstih apostolov. Sredi 17. stoletja je stara cerkev dobila še nov zvonik. Iz tega obdobja je tudi ohranjen edini slikovni vir celotnega dvorca s staro samostansko cerkvijo. Gre za Vischerjev bakrorez iz leta 1681, ki ga je avtor objavil v svojem delu Topographia ducatus Stiriae.

Staro samostansko cerkev je sredi 18. stoletja po več kot 600 letih »življenja« že pošteno najedal zob časa. To je med prvimi ugotovil ljubljanski gradbeni mojster Gregor Maček, ko je po smrti knezoškofa Sigismunda Feliksa Schrattenbacha leta 1742 opravil seznam potrebnih popravil. Predvidel je obnovo fasade, nova okna in obokanje stropa (star lesen strop je bil že povsem trhel), učvrstitev temeljev cerkve, ki jih je že močno načela podtalnica. Takratni ljubljanski knezoškof Ernest Amadej Attems (ljubljanski knezoškof od 1742 do 1757) se je na podlagi predvidenih visokih stroškov za popravila cerkve, odločil za novogradnjo. Za izdelavo načrta je pridobil zelo uglednega graškega arhitekta Josepha Hueberja. Najprej so barokizirali renesančni dvorec in uredili veliko slavnostno dvorano, ki je bila v celoti poslikana. Avtor stropne freske je bil tedaj visoko cenjeni slikar na Dunaju Caspar Franz Sambach. Upodobil je Alegorijo na deželo in na slavo plemstva. Freske niso ohranjene, ker je bil dvorec leta 1944 skoraj v celoti požgan in kasneje porušen.

Samo gradnjo cerkve, ki je potekala od 1752 do 1760/61 je vodil ljubljanski stavbni mojster Matija Perski. Pri gradnji je sodelovalo veliko domačih in tudi graških mojstrov in rokodelcev ter kmetov gornjegrajskega gospostva, ki jim je Attems v obdobju gradnje za tri dni povečal letno obveznost tlake. Knezoškof Attems je vložil veliko truda za pridobitev ogromnih finančnih sredstev (več kot 17 000 florintov), ki jih je gradnja zahtevala. Največ finančnih sredstev so prispevale župnije, nekaj tudi kranjski deželni stanovi. Pomemben del sredstev pa je Attems  zagotovil iz lastnega imetja. Na žalost pa same dograditve cerkve ni dočakal, saj je leta 1757 nepričakovano umrl. Na Attemsovo poslednjo željo so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Gornji Grad in jih začasno pokopali v cerkvi svete Magdalene, ki je za časa gradnje katedrale služila potrebam župnijske cerkve. Tako je, danes največjo cerkev na Slovenskem leta 1761 blagoslovil Attemsov naslednik, knezoškof  Leopold Jožef Hanibal Petazzi.

Tega leta pa notranjost cerkve še ni imela današnje podobe. Še celotno nadaljnje stoletje so različni domači in tuji mojstri opravljali poslikave in ostala dela. Med temi velja omeniti zlasti Layerja, Metzingerja in Kremser-Schmidta. Tudi po njihovi zaslugi spada gornjegrajska katedrala med največje sakralne spomenike na Slovenskem.

Cerkev je zasnovana na tlorisu latinskega križa. Mogočna arhitektura, z največjo prostornino  med slovenskimi cerkvami, obvladuje širšo okolico. Glavno fasado v vrhnjem delu krasijo kamniti kipi sv. Miklavža, Krščanske Ljubezni, Vere in Upanja, delo Jožefa Strauba iz leta 1755.

Notranjščino cerkve opredeljujejo belina, prostornost ter mehka vzvalovanost. Ob glavni ladji sta para stranskih kapel med notranjimi oporniki, sledi kratka prečna ladja ter dvopolni prezbiterij. Nad križiščem glavne in prečne ladje je 55 metrov visoka ovalna kupola na visokem tamburju, ki pod seboj ustvarja svetlobno jedro. V glavnem oltarju visi slika treh zavetnikov cerkve Leopolda Layerja Marija s svetim Mohorjem in Fortunatom. Prezbiterij in kulise Božjega groba so delo italijanskih slikarjev  Fantonija in Brolla iz leta 1863. Nad vhodom v kapelo božjega groba je slika Valentina Metzingerja Zamaknjenje sv. Tomaža iz leta 1756. V prečni ladji in prvem paru kapel visijo dragocene slike Martina Johanna Kremser-Schmidta iz leta 1773 - 75: Rojstvo, Zadnja večerja, Vstajenje in Vnebohod. Sliki nad zadnjim parom kapel sta delo Pavla Kühnla iz ok. 1860. Upodobil je  Brezmadežno Marijo in Sv. Jožefa z detetom.