18. NEDELJA MED LETOM ~ 31. julij 2022

Božja beseda: 1. berilo: Prd 1,2;2,21 – 23 ; 2. berilo: Kol 3, 1 – 5.9 - 11; evangelij: Lk 12, 13 – 21

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

19. NEDELJA MED LETOM ~ 7. avgust 2022

Božja beseda: 1. berilo: Mdr 18, 6 – 9; 2. berilo: Heb 11, 1 – 2.8 - 19; evangelij: Lk 12, 32 – 48

 ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ 

Vsa aktualna priporočila ob COVID-u 19 zbrana na enem mestu iz strani Slovenskih škofovskih konferenc najdete TUKAJ.

Ostanite zdravi: na duši in telesu.
~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

NAJVEČJI BOGATAŠ

 Jezus nam v današnji Božji besede naroča, naj skrbimo, da bomo bogati v Bogu. Ali moraš, če hočeš postati bogat v Bogu, živeti v pomanjkanju zemeljskih dobrin? Nikakor. Reven človek more biti prav tako daleč od Boga kakor bogataš, saj človeka ne bliža Bogu revščina sama po sebi in ga ne oddaljuje od Boga bogastvo samo po sebi. Nekdo more biti bogat, a na bogastvo prav nič navezan: če je navezan na Boga, je bogat v Bogu. Nekdo more biti reven, a je zaradi tega zagrenjen, hlepi po bogastvu, zavida vsem, ki imajo več od njega, vidi vso svojo srečo v zemeljskih dobrinah – ta gotovo ni bogat v Bogu. Jezus v evangeliju pogosto svari pred bogastvom. Tega ne dela, ker bi bilo bogastvo zlo samo v sebi, temveč ker ve, da je človek, ki je bogat, v neprestani nevarnosti, da ga sla po imetju popolnoma prevzame. Kopičenje imetja bogataša ne zadovolji, temveč le podžiga njegov pohlep. Bolj temu pohlepu popušča, manj je bogat v Bogu. Živel je bogataš, ki je spravil v svojo last skoraj vso obsežno dolino. Imel je oskrbnika, katerega je cenil zaradi njegove poštenosti, a se je rogal njegovi dobrosrčnosti in globoki veri. Nekega jutra je ta oskrbnik boječe potrkal na bogataševa vrata: Gospodar, ne bodite hudi, da vas J motim. Povedati vam moram, kar se mi je zgodilo v snu: glas, ki je bil zelo razločen, mi je rekel, da bo to noč umrl najbogatejši človek v tej dolini. Ko sem se zbudil, sem pomislil na vas, saj razumete … Prav, prav, a vedi, da na sanje nič ne dam. Le pojdi na delo. Čez dan je bogataš za vsak primer poklical prijatelja zdravnika. Ta ga je skrbno pregledal in ugotovil, da je njegovo zdravje odlično. Kljub temu sta do pozne večerne ure ostala skupaj … Ko se je okrog polnoči zdravnik poslavljal, je oskrbnikova hči vsa objokana prihitela naznanit, da je pravkar popolnoma nepričakovano umrl oče. Bogataš se je obrnil k zdravniku: če je bogastvo v tem, da človek živi po veri, je danes zares umrl najbogatejši človek v naši dolini.   (Po: Beseda da Besedo)

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~~ ~ ~ ~ ~ ~

V današnji priliki je izpostavljeno vprašanje: »Kaj naj storim?« To je vprašanje, ki si ga zastavljata bogati pridelovalec žita (Lk 12,17). Gre za vprašanje pravilnega ravnanja s posestvom. To je za Grka Luka pomembna tema. Luka je evangelist ubogih. Kakor noben drug evangelist kroži okrog tem uboštva in bogastva, lastnine in odpovedi lastnini, skupnosti dobrin ter socialne obveznosti. Luka sam najbrž izvira iz premožnega srednjega sloja. Očitno pa ima močno socialno vest. Pomembno sporočilo zanj je, da kristjani niso odvisni od posesti, temveč da naj jo delijo z ubogimi. Kdor si nabira bogastvo samo zase, ta ni niti razumel Jezusovega namena niti ne pozna skrivnosti človeškega življenja, ki je omejeno s smrtjo. Kdor jemlje svoj človeški obstoj resno, ve, da si tukaj ne more nabirati nobenih trajnih zakladov. Materialno bogastvo izgine s smrtjo. Zato gre za to, da bi postali bogati v Bogu. To pa se zgodi v ljubezni, ki se konkretno izraža v delitvi posesti. Tema razdeljevanja dobrin je danes prav tako sodobna kakor takrat. Kristjani naj ne zapadejo pohlepu borznih špekulantov, temveč naj bodo bogati v Bogu (Lk 12,21). Resnično bogastvo se nahaja v nas. Zaklad je v naši duši. Ljubezen je, ki deluje. Ta pa bo delovala le, če bo tekel tudi denar, če bomo svoje dobrine delili. (Po: A. Grün, Jezus – podoba človeka)

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~~ ~ ~ ~ ~ ~

Oznanjevanje evangelija se je vse prevečkrat ustavilo (in se ustavlja) pri križu, smrti. Gre za usodno napako, kajti Jezusova človeška zgodba se je končala z vstajenjem od mrtvih. Če Jezus ne bi videl »veselja, ki ga je čakalo«, ne bi sprejel Kalvarije. Krščanstvo, ki obstane pri križu, neizogibno nagiba k temu, da zanemarja življenje. »Splavljeni zarodki, zapuščeni in izkoriščani otroci, invalidi, neporočene matere, bolni, brezposelni, izrinjeni iz družbe, zavrženi in osamljeni ostareli ... trpijo? Naj potrpijo! Nosijo križ tako kot Jezus. Pravzaprav imajo srečo. Saj bodo potem vstali od mrtvih.« Potem! Ampak Jezus je vstal od mrtvih na zemlji. Ne potem! Kristjani se moramo zavzemati, da bodo imela vsa človeška bitja, ne glede na starost, socialni položaj ali zemljepisno širino, življenje v polnosti, ki jim ga je podaril Bog. Tukaj, na zemlji, in potem. Splav, izrinjenost, evtanazija ... so greh, ker nasprotujejo »temu«, zemeljskemu življenju. Borba proti zlu in grehu ni verodostojna brez zavzemanja za življenje na vseh področjih.   (Po: T. Lasconi, 365+1 dan s Teboj)